LJUBEZEN NA TWITTERJU

Imenujmo ga Mark. Eden od mojih “twitter crushes” = kar pomeni oseba, v katero se zatreskaš (=crush) na twitterju. To je zelo enostavno. Vsi ljudje so izredno prijazni (če niso, ga “ispratiš” ali pa blokiraš). Tako sem v svojem kratkem tviteraškem obdobju naletela na 5 – 6 - 7 moških, ki mi neprestano dajejo komplimente in nekateri pridejo celo na DM (=direct message – to je “zadaj” na twitterju, kjer se lahko meniš s človekom, ne da bi cel svet videl).

Torej… pri Marku je bilo še nekaj drugega. Začela sem pisati o svojem življenju v angleščini (tukaj) in ker pač nisem tako ziher v tem jeziku, sem vprašala ene par ljudi, če mi lahko stvar pregledajo, preden jo dam “online”. Joj, ko bi znala jaz tako dobro angleško, da bi kar takoj dala “noter” – tako kot moje poste v slovenščini…

Kakorkoli… Mark je bil moj tretji “editor” (=tisti, ki popravlja tekst) in je dobil ravno tekst za popravljat o Tinetu, ki je umrl, ko sem bila stara šestnajst let (tukaj in tukaj).Še preden sem se “zakačila” z Markom (naj mi moji preljubi Slovenci oprostijo, če kdaj pa kdaj izpustim kakšno srbsko besedo… ker se v trenutku ne morem spomniti na drugo, boljšo…), sem se “ujela” z enim drugim pesnikom iz Amerike, ki mi je pel hvalnice, kako lepa da sem, pa kako me ne more pohvaliti… pa…

In kaj se zgodi? Amerikanec se je ustrašil in me blokiral! Blokiral!. Kakorkoli… jaz sem se odločila za “samomor” in sem izbrisala moj twitter račun. Ah… pa ta ego ljubezen v resničnem življenju ali na internetu. Uvjek isto. Ko se tuće taj se voli. Ali nekaj takega, ane?

Kakorkoli… moje izginotje je trajalo samo en dan. Naslednji dan (twitter račun lahko izbrišeš in če prideš “nazaj” pred 30 dnevi, lahko “normalno” nadaljujeješ”) sem prišla lepo nazaj.

OK, jaz sem prišla nazaj in Mark mi pošlje DM, da je fajn, da sem prišla nazaj in da ima on podobno zgodbo kot jaz… in da… bi se rad pogovarjal z mano. 

Ne … v glavnem… od takrat je minil en mesec. Amerikanec me še vedno popolnoma ignorira. Aja, vmes sem napisala en “subtwitt”, ki je bil namenjen njemu. Subtwitt pomeni, da napišeš nekaj neki posebni osebi, ampak, napisano je tako, da lahko vsak, ki prebere, misli, da je namenjeno njemu. Torej… Mark je prebral moj subtwitt namenjen Amerikancu in je mislil, da je zanj in je rekel, da je tukaj, pripravljen se z mano pogovarjati.

V glavnem.. nevem, kako sem privolila na Markovo teženje, naj pridem že na chat… aja, vmes se je Mark ločil od mene (=unfollowed, to pomeni, da me ne sledi več) in jaz sem to videla in sem ga vprašala, kaj se je zgodilo, da me je “otpratil”. In potem me je spet “zapratil”. In mi obljubil, da se ne bo nikoli več ločil od mene.

Potem je vsake toliko časa prišel vprašat, koliko časa sva že poročena in kam bova šla na medene tedne. In jaz sem mu naštela moje destinacije: Japonska, Indija, Peru in Egipt. In on… Peru… Peru… sanjal sem že od srednje šole, da grem na Machu Picchu… In jaz… kar naenkrat dobim kurjo polt. Machu Picchu. Jaz sem dobila konec gimnazije izredno željo, da bi šla v Peru.

To je bila torej najina skupna točka. Tukaj sem začenjala dobijati mehka kolena. Potem je vmes minilo še nekaj časa. Jaz sem postajala vse bolj mehka. Amerikanec se ni spremenil… torej… ni bilo več ovir za to, da sva se začela z Markom pogovarjati na chatu.

Glede na to, da sem jaz imela pred sedmimi leti že eno izkušnjo z neko osebo moškega spola na chatu, kjer sva od jutra do večera tipkala in si prisegala večno ljubezen in ker me je ta oseba čez tri leta tako grozno izdala, vam ne morem povedati, kakšen strahoten strah čutim pred moškimi, ki bi se pogovarjali po chatu… kadarkoli te za sekundo ni, ga prime panika… kje si… kje si…

Torej… nekaj dni sem paničarila. Potem pa sva se začela pogovarjati. Se pravi… tipkati po chatu…

In potem mi je končno povedal svojo zgodbo…