LESTEV

Enkrat lani ob takem času ali malo kasneje sem prišla do doma, hotela odpreti atrijska vrata, pa so bila zaklenjena. Jaz pa nisem imela ključa... Zmenjeni smo bili z otroci tako, da pustijo ključ pod vrati, če gredo ven... Ključa pod vrati ni bilo.Torej... ni nobenega doma? Trkam in butam po vratih... nič. Grem zvonit na glavna vrata. Zvonim, zvonim... nič. Potem se malo umirim in si rečem. Ja nič... spet bom morala plezat čez ograjo. Ograja sicer ni visoka, moj tamauček jo z lahkoto preskoči... Pa probam še jaz... ne gre.

Grem zvonit k sosedu, od katerega sem si enkrat prej sposodila stol, da sem preskočila ograjo, ko so me že enkrat prej zaklenili... pa ni nikogar doma... Pa se spomnim na lestev, ki sem jo videla pri prijateljici na balkonu, pred desetimi minutami, ko sem šla tam mimo. Nič... grem tja po lestev. Upam, da je kdo doma... Doma sta bila oba, ona in njen mož (ga prvič v živo vidim po letih poznanstva z njo)...In se kregata, ona reče njemu, naj mi jo pomaga nosit. Jaz ju prosim skoraj na kolenih, naj me pustijo, da sama nesem, da jo takoj prinesem nazaj.

Komaj prišlepam težko lestev do naše ograje. Jo nastavim, elegantno skočim čez, pazim, da ne pocoklam nobenega tulipana in... grem v stanovanje... Noter pa oba moja tamala otroka, čepita na računalniku in gledata film!!! Ja... a nista nič slišala, ko sem trkala, klicala in zvonila? Ne. Oki, konec zabave, hitro odnesita lestev nazaj.

Nauk zgodbe? Vedno nosi ključe s seboj.