KULT OSEBNOSTI

Od nekdaj nisem prenašala kulta osebnosti. Mogoče sem se zato rodila kot ženska izredno avtoritativnemu očetu častniku, šefu cele kasarne?

Svojega očeta sem ljubila, seveda. Bil je pač moj oče. Ko sem bila otrok, ga nikoli ni bilo doma. Moram povedat, da ga nikoli nisem pogrešala. Nikoli mi ni padlo napamet, da bi ga morala pogrešati. Da je nekaj narobe mi je dala vedeti samo mama, ki je vedno jokala, kadarkoli je bila doma in tarnala, da je sama, brez moža. Večkrat me je silila, da moram iti z njo poklicat ga po telefonu. Meni je bilo to tako zoprno, da povedat ne morem. Nisem hotela govoriti z njim, kaj pa naj mu povem? Da ga pogrešam? Saj ga nisem. Vedela sem pač, kdo je moj oče in da bo takrat in takrat prišel domov k nam. In potem bo znova odšel.

Meni je bilo to popolnoma jasno in nisem imela problemov s tem. Ona pa mi je vsiljevala nekaj, kar ni bilo moje... Vedno sem se počutila grozno, če nisem smela povedat, kaj čutim ali, če sem bila zaradi tega, kar čutim oz. kar ne kaznovana. S svojim očetom sem imela neznanske "borbe", potem, ko je enkrat prišel nazaj v našo družino, to je bilo, ko sem jaz hodila v šolo. On je hotel, da je vse tako zrihtano, kot on hoče, jaz sem hotela po svoje. On ni ničesar dovolil, mama je vse dovolila. Jaz pa sem samo hotela, da je tako, kot mislim jaz. 

Pri nas je bilo že od malega tako, da smo častili Tita. Imeli smo celo njegovo sliko na steni. Do moje pubertete je bilo meni to v redu, potem pa sem se začela spraševati, kaj je s tem, zakaj bi morali imeti predsednika države v stanovanju. Vse, kar je bilo v zvezi z vojsko, katere del je bil moj oče, mi je bilo zoprno. Ne samo to, zoprno mi je postalo, da je on Srb in da ne zna dobro govoriti slovensko. Sramovala sem ga. 

Če pogledam zdaj nazaj, je bilo isto s Titom. In isto z LRH-om (=L.Ron Hubbard, ustanovitelj scientološke cerkve)... Najprej sem jih oboževala, potem sem se jih nekako sramovala. In na koncu, ko sem bila zraven, ko je moj oče umiral, sem videla, da je samo človek... Isto je bilo pri Titu. Vsi smo umirali z njim skupaj in ko je umrla smo se počutili kot brez očeta.

Torej... ne priznavam nobenega kulta osebnosti. Bolj, ko je človek razgledam, bolj je ponižen, bolj ve, da nič ne ve. Zanimivo ane, da poznam samo moške, ki niso mogli uiti kultu osebnosti...Ženske so bile pri nas nevidne in neslišne. Šele pred kratkim sem zvedela, da je LRH naredil, da je šla njegova žena v zapor za dve leti, on pa se je temu izognil... Tito in LRH da imata slabe lastnosti? Ne moreš verjet... In v tem je štos... kult osebnosti je lahko samo tam, kjer človeka vzdigujejo v Boga. To pa je nemogoče, saj človek vedno dela tudi napake, saj ni Bog.

*

Tukaj na sliki sem v Los Angelesu, aprila 1996, ko sem končala en tečaj. Tako je v scientologiji, vsepovsod kratice LRH, vsepovsod samo njegove knjige. Če kdo bere kaj drugega ali dela kaj drugega je skoraj "razredni sovražnik". Nobeden sicer na glas nič ne reče, a je "sumljiv".