KUGE, NAPAČNIH PREPRIČANJ IN BUTASTIH VPRAŠANJ NAJSTNIKOV NAS REŠI, O GOSPOD

Moja najstnica je imela avdicijo. Ki ji bo spremenila življenje. Postala bo zvezda.  Se hecam. Avdicijo je imela pač in… cela hiša je bila obrnjena narobe in Lara je morala pri njej prespat, da ni živčna in da igra njeno baby-sitterko… In ob desetih zvečer smo šli kupit pizzo v bližnjo pizzerijo, da otroci niso umrli od lakote…

V glavnem… opisujem dogajanje eno uro pred avdicijo: Že včeraj me je vprašala, kje je njena bluza z rozastimi pikicami. Ja, kje. V tvoji sobi… Nikjer ne najdem. Samo nehaj mene spraševati, ker vedno jaz najdem tvoje stvari v tvoji sobi, kje pa. Si pogledala pod posteljo? Si pogledala za omaro? Si pogledala v eni izmed štirideset vrečk, ki jih imaš na tleh?

Vse sem pogledala. Nikjer ni.OK, pojdi pogledat v sušilnico. Mogoče je tam… mogoče pa je kdo ukrad… Kdo bi ukradel tvojo grdo srajco. Kako lahko rečeš da je grda…

Prav. Onidve gresta v sušilnico. In jaz grem v njeno sobo. Odprem omaro. Oz. je že odprta, ker se sploh ne da zapret.  Vzamem ves kup majčk, dolgih hlač, puloverjev, modrcev in ga dam počasi na hodnik (da se Tamauček in Tamaučica ne zbudita). In kaj vidim? Njeno srajčko s pikicami…

OK, mami, a greš lahko ven iz sobe… In jaz… Aha, Lara mi je priča, da sem ti našla srajčko in to je zadnjič. Zadnjič!!!! Zadnjič, da sem ti pospravila omaro. Se postavim na kolena in razrešujem kup, ki sem ga privlekla iz njene omare. Hlače na eno stran, majice na drugo… Jo pokličem in ji rečem, naj sortira stvari, ki jih bo še nosila in naj da ostalo na kup, da damo stran.

“Mami, a lahko pokličeš Larin telefon, ker ga nikjer ne najde.”

Pokličem… Ne zvoni. Eeeem, kje je bil nazadnje? Tamaučica se je včeraj zvečer igrala igrice z njim. Zbudimo Tamaučico in jo vprašamo, kje je telefon. Jaaa, Tavelika mi ga je vzela iz rok. Torej mora biti v njeni sobi, kje pa. Zvonim, zvonim. Zakaj se ne oglasi? Ja, na potihem ga imam, ne na vibracije.

Jima naročim naj dasta posteljo stran in pogledata vsenaokoli, kje je. In če vidim še kakšno umazano vatko ali umazan štumf na tleh jo bom… jo bom…

Našli smo ga. Kje je bil? Na postelji, v žepu od jakne…

Kliče moj telefon. Je babi: “Ja, a vas bom jaz peljala, kaj ste se zdaj zmenile?”

Včeraj ji je najstnica rekla, da bo šla z avtobusom in da tudi jaz ne smem it zraven. Kako jaz – tvoja mama – ne smem it zraven, če pa piše, da morajo biti ob mladoletnih osebah starši zraven.

In potem jo slišim, kako se dogovarja še z eno sošolko, da bo itak babi peljala. A lahko prosim temu človeku poveš, da računaš na to, da te bo peljal? 

In ja, zdaj kar naenkrat grem lahko tudi jaz, mama. roll OK, bom že preživela, bom vzela kakšno knjigo s sabo (se spomnim raznoraznih avdicij že z Dunaja, jao… kako smo čakali…

Ja, in to je to. Pa držte pesti.