KikiMiki

KikiMiki je bila zaželjen otrok... oh, kako zelo zelo! :) Z Izo sva si jo dolgo želeli in ona je tudi izbrala ime zanjo.

Kakorkoli... kako sem bila vesela, ko sem zanosila s KikiMiki... Keithy iz Centra je sicer zavila z očmi, ko je slišala, da sem noseča... scientologi pač nimajo nobenega odnosa do družine. Malo me je sicer prizadelo, ampak sem vedela, da se bo vse srečno končalo, ker se vedno vse srečno konča... Z Izo sva čakali na njeno sestrico (so povedali na ultrazvoku, takrat so imeli že take naprave, da so zelo zgodaj povedali spol otroka, ni bilo tako kot pri Izi, ko mi je rekla zdravnica, da bo najbrž fant...).... 

Zdravnik mi je napovedal rok 10.marca 2001... Bila sem globoko v scientologiji in L.Ron Hubbard mi je pomenil vse... nekaj takega kot mi je pri sedmih letih Tito... In sem rekla... hočem, da se otrok rodi na 13.marca, ki je sveti dan v scientologiji, saj je rojstni dan L.Rona Hubbarda. Torej, bi bilo, fajn, da se otrok rodi 13. marca.

Pogovarjala sem se z drugimi ljudmi iz staffa in ena ženska je rekla, da je tudi ona hotela, da se njen otrok rodi na 13.marca...

V glavnem... v začetku februarja 2001 sem se drugič poročila... To smo uredili... z Izo sva bili nestrpni... večkrat sem ji pustila otipati trebuh, ker je dojenček zelo brcal...in ga je lahko čutila... izbrali sva ime...In... potem se je začelo...

Na 10.marca, ko je bil rok... sem šla prvič v bolnico... no, peljal me je Rene in treba je bilo ostati tam... Porodnišnica je bila ena izmed 17, ki si si jo moral izbrati takoj na začetku nosečnosti in jo rezervirati. Dunaj ima 17 porodnišnic! Izbrala sem si Hanusch, ker je bila blizu stanovanja, kjer je stanovila Omica od Ize, ki je takrat pazila nanjo. 

10.marca sem ostala v proodnišnici in na pregledih. Prišla sem s popadki tja, a ti so se takoj nehali, ko sem prišla "tja". Takrat še ni bilo mobilnih telefonov... mislim, bilo so, a midva z možem jih nisva imela... Bila sem panična in nervozna v bolnici in ko sem tam prespala, sem sestro prebudila ob dveh zjutraj... Nejevoljno je prišla k meni in rekla, da z mano ni nič, naj spim naprej.

Nekako sem preživela noč iz 10.na 11.marec in po stacionarnem telefonu poklicala svojega moža, naj me pride iskat. Morala sem podpisat izjavo, da grem na lastno odgovornost domov in obljubit sem morala, da bom poklicala rešilca, če mi odteče plodovnica...

Šla sem domov... na 11. marca... in urejala vse potrebno, pospravljala, kar je še bilo za narediti in se družila z Izo,,,

Nakar mi kar naenkrat okoli osme zvečer butne voda med noge... kot da si se polulal, a se nisi. Mož je bil tam, sem mu rekla, da morava poklicat rešilca... je rekel, kakšnega rešilca, ste bom jaz peljal in bova dala stol dol, da bo, kakor da ležiš... me odpelje... imela sem grozne bolečine... otrok je hotel ven, stiskala sem zobe in se probala spomnit, kako moram dihat. Končno prideva v  porodnišnico, ki je bila 20 minut stran vožnje z avtom... me dajo takoj na porodrno mizo, sem prosila, če je lahko mož prisoten pri rojstvu svojega otroka... in je rekla, da ga bo poklicala, ko bo lahko... Mož je čakal na hodniku, jaz sem pa bila "odstavljena", ker so se mi spet nehali popadki - kdarkoli pridem v bolnico, me vse mine (!)...sem že premišljevala, če bi šla spet domov, a me ne bi pustili... kar naenkrat so se začeli popadki okoli pol polnoči... Komaj so spustili mojega moža noter, sem morala biti kar vztrajna... Stal je tam zraven in ni vedel, kam bi z rokami, in kaj bi rekel... pa itak je bilo vseeno... Popadki so bili siloviti in končni, vprašali so me še, če me prerežejo... seveda sem rekla ja, nobenega klistirja, kot v Ljubljani... Pet minut čez polnoč je bila KikiMiki tukaj. Toliko, da je bil to 12. marec. Nikakor pa ne 13., kot sem hotela.