Kako boli blog

Že osem let in pol razkrivam svoje misli nevidnemu virtualnemu občinstvu, ki potem na to, kar povem reagira. Ali pa tudi ne. Prišla sem leta 2006 na Delo-blog, kjer sploh nisi mogel izbrisati komentarjev. Pač bil je enostaven blog in zraven so bili komentarji. Ujeta sem bila v medsebojno obstreljevanje dveh psihičev, ki sta menjavala imena...Včasih sta pisala z mojim imenom, tako, da nisem več vedela, če sem jaz jaz...

Tale prvi krst je trajal nekaj mesecev, dokler nisem pobrala šila in kopita in odšla na eDnevnik. EDnevnik je spal nekaj let, pred tremi leti, pa se je tam pojavil "mesar", ki je komentiral vse, kar sem tam napisala in objavljal moje poste na njegovem blogu. Zame se nihče ni zavzel. Pa tudi, če se bi, ni nič pomagalo. Tip je... "mesar", brutalnež, ne razume, da me ne zanima in da me to, kar je počel ni ganilo in ni impresioniralo. Tip je na nivoju otroškega vrtca. 

In zdaj, po enem letu sem slišala, da nisem bila preveč prijazna?????????????

Ne, nisem bila prijazna in nisem hotela biti prijazna! Tip me je dobesedno virtualno posiljeval, zraven pa se je delal... "oh, kako zabavno, cela vas se zabava".

Meni ni bilo zabavno. Žal pa sem vztrajala predolgo, namesto, da bi od tam ušla. Pač lekcija. Če te nekdo terorizira in ne moreš situacije rešiti drugače, kot da greš stran, potem pojdi stran, ne čakaj še eno leto!

Meni se zdi blog fantastična stvar. Lahko pa postane seveda zelo boleča, če se nate vsede kakšen vampir. Razen tega te ljudje sprašujejo vse sorte. In seveda vedo vse o tebi, vedo, kako živiš, kako vzgajaš otroke in kje dobijaš denar, ki si ga seveda nisi zalužil.

Mislim, da sem jaz s tem, da sem toliko časa pisala blog zelo "zrasla", kot se moderno reče in dobila trdo kožo. Resnično velja tukaj: "Kar te ne ubije, te okrepi".

Zdaj si enostavno ne dovolim, da me kdorkoli ponižuje ali mi govori, da sem jaz nekaj, kar pač nisem. Ne dovolim!

In potem me še vedno sprašujejo, zakaj to počnem in zakaj pišem blog. Pač, to mi je všeč. Navadila sem se. Nisem nikomur nič dolžna. Ne bom se delala prijazno zato, da bom nekomu všeč. Če sem ti všeč, sva lahko virtualna prijatelja, če ti nisem všeč, se me prosim izogni.

Jaz tudi ne hodim nikamor komentirat, kjer mi človek ni všeč. Pač, vsak lahko piše svoj blog. Pusti tiste, ki ti gredo na živce pri miru. Ne razlagaj jim, kaj je narobe z njimi. Pusti jih pri miru!

p.s. Ne pišem bloga za to, da mi bo kdo komentiral gor. In ne pišem bloga, da bom komu ugajala. Mogoče so me na začetku komentarji fascinirali. Zdaj se mi pa včasih še odgovarjati ne da.