Kaj se je zgodilo z ljudmi?

Včeraj mi je povedala, da je delala osem ur na novi hiši in da ni dobila za jest. Da je prišel njen bratranec Maks, ki je bil na rojstnodnevni zabavi pet ur in da je potem hotel jesti neko hrano, ki je niso imeli in je naredil zaradi tega dramo. Potem se je tudi jokal, ker starši njegovega sošolca niso dovolilii, da bi ta sošolec prespal pri njem. Pisala mi je mesiđe, da je nujno, da mora nujno govorit z nami. Ko sem tipkala in odgovarjala na njena vprašanja nisem razumela, kaj se je zgodilo... Že prejšnji dan mi je posebej napisala, da želi iti nazaj v Ljubljano...

Joj, pa kaj naj naredi njena uboga mama, ne morem se odločiti namesto nje!

Potem smo se vsi skupaj pogovarjali in obnavljali našo zgodbo. No, še prej je ona govorila, kakšna je omica, da je ne more več prenašat. Da je tako negativna - pač taki so ljudje, ki so stari nad 70.let in potem žanjejo svoje sadove kot vedo in znajo. Tukaj da je ogromno takih ljudi. Tako so depresivni, tako so negativni. Tudi njene stranke v salonu. Same take ima. Povedala sem ji, kako je bilo, ko je bila ona majhna, in sva živeli sami na Dunaju. Njen oče je nehal z mano govoriti in bile sva na milost in nemilost prepuščeni njegovi mami. Bila sem kot da sem poročena z njo. Zelo dobro vem, kakšna je. 

Srce se mi je trgalo, da moj otrok trpi tam pri njih, ko bi pa lahko bil tukaj z nami. In kaj je s Papijem? Ja, nič, živ je še naprej in dobim se pojutrišnjem z njim. In z Džonijem. Džonija ima rad, Džoni je iz mojega benda. Mami, Džoni je bil zadnjič pri nas na kosilu... In veš, kaj se je zgodilo? Pojedel je kosilo in potem se je ulegel in zaspal. Tako kot Papi.

(moja pripomba je bila, da bom bruhala)...

In da je tam ena prijateljica njena od njene tete Fani, ki ji je rekla, da bo ona zdaj morala paziti na Fani. Da je Fani v depresiji.

Kaj pa jaz? Jaz sem stara 20 let. Zakaj bi morala jaz paziti in čuvati Omico in paziti na Fani in na Maksa, mojega bratranca, ki je star 13 let in je ostal na nivoju majhnega otroka. Saj veš, dve ženski sta ga rihtali celo življenje, vse naredili namesto njega, ne zna nič, ima 30 kil preveč in... Očeta nima... no, ima ga, a ni prisoten. Dandanašnji otroci sploh nimajo očetov, mame pa jih ne znajo vzgojiti v moške...

Ja, omica je naredila isto z njim, kot s tvojim očetom. Pač ne zna drugače.

Joj, kaj so naredili iz sebe...

In kaj naj zdaj jaz, ko sem tukaj pri njej in ona pride... si zlagam stvari za službo in ona pride in pravi, da ni v redu zloženo.

Se spomnim, kako je govorila Kiki, da je ona tudi njena vnukinja. In kako sem jo imela zadosti z mojim drugim možem. Težka je kot tona. Saj je prijazna. Saj vse naredi za tebe. Ampak preveč! Ne zna nehat! Prišla je na obisk, se igrala s tabo, šli smo na sprehod, na kosilo, prišli nazaj v stanovanje in še ni hotela domov. Čisto ista je kot je bila, samo, da je starejša.

Ko se je rodil Miki, sem jo imela poln kufer in sem z njo prekinila vse odnose.Takrat smo se ravno preselili v stanovanje v drugem becirku in sem imela izgovor, da sem končala vse stike z njo. Bilo mi je žal, a bila sem tako obremenjena s tremi majhnimi otroci, da nisem mogla trpeti še nje.

Preveč mi je bilo. Preveč! Nikoli si nisem mislila, da bom poročena z njo, ne pa z njenim sinom!

In tako je minilo deset -petnajst let... Maks (tvoj bratranec) je zrasel. Papi se je hotel ubit... pa se ni... evo, omica pa je vse hujša in hujša.

In to je nastalo iz teh ljudi. Narediti pa ne moreš nič. Ne moreš namesto drugih ljudi živeti.