Kaj, če

Ura je osem zvečer in prižgejo se vse tiste luči, kot takrat v hotelu v Los Angelesu. Sliši se klavir... nekdo igra v kavarni. Ptiči se poslavljajo, od daleč se sliši utrip mesta in žvenketanje pribora, ki ga natakarji prenašajo v predale.

Poletje je in sedim s svojim dragim pred hišo. Kar naenkrat me začne spreletavati kurja pot od vrha do tal. Kot, da bi po mojem telesu potovala elektrika. Spomnim se, kolikokrat sem si v mislih predstavljala to hišo in tako sceno in nikoli nisem verjela, da se mi bo v resnici uresničila. Spomnila sem se na leta revščine, ko nikoli nikamor nisem šla in ko nisem upala iti ven, saj enostavno nisem imela kaj obleči. In kako sem bežala pred moškimi in se zgovarjala na to, da nisem pripravljena. Saj res nisem bila, neznansko me je bilo strah, da bom spet našla koga, ki...

In zdaj sem z mojim dragim skupaj. Izgleda točno tako, kot sem si želela in razumeva se brez besed... Pogovarjava se cele noči... Včasih pa je vsak na svojem koncu, a se neznosno pogrešava. Ne zdrživa en brez drugega. Če bi mogla, bi predla kot mačka...