IZ KATEREGA FILMA SI ŽE TI?

Kot veste imam tri otroke. Vsi seveda hodijo v šolo. In pred šolo so hodili v vrtec. V dveh državah. V vsakem vrtcu in v šoli imajo sošolce, ki imajo seveda svoje starše, s katerimi se videvam tu pa tam, vedno pa na roditeljskih sestankih, kamor – hočem nočem – moram hoditi.

In lahko si izračunate, koliko ljudi videvaš, če imaš tri otroke, ki so zamenjali več šol. Prva je zamenjala pet šol in tri vrtce, druga dva sta zamenjala dve šoli in dva vrtca. To je 12 skupin staršev! No, zdaj pa naj nekdo izračuna, koliko staršev je to, če je bilo v eni skupini v enem razredu najmanj 20 otrok… In ima vsak otrok vsaj enega starša, ki redno hodi na roditeljske. Jaz že ne bom računala. 

Kakorkoli… v petek je imel Tamauček plavanje, v bazenu Tivoli. Tole imajo v Ljubljani super urejeno. Na Dunaju niso imeli plavanja za otroke (so imeli pa učenje kitare in flavte na šoli, kar mi tukaj zelo manjka…).

In… v petek je bil zadnji dan dvo-tedenskega plavalnega tečaja za tretji razred. In jaz seveda že spet stojim tam malo bolj ob strani in gledam starše. Že spet nova skupina staršev…

In me ena mamica vpraša, kako se je Tamauček navadil na novo šolo (do drugega razreda je hodil v drugo). In jaz… da je super šola itd.

In zraven te mamice stoji druga mamica, ki mi je na prvem roditeljskem sestanku od Tamaučkove nove šole padla v oči, pa je nisem upala vprašat, kako ji je ime…

No, zdaj pa jo že vprašaj, Dajana, sem si rekla… in sem kar butnila: “Meni se zdite tako poznani…”.

Mamica reče: “Vi meni tudi. Prosim lepo, ne me vikat… mi smo tukaj starši teh otrok…”.

Zardim in povesim oči. Ji dam roko in rečem: “Živjo, jaz sem Dajana.”

Mi stisne roko in pove, kako ji je ime. In jo vprašam kje stanuje. Tam, kot jaz, že od takrat, ko so zgradili naselje. Hm, zgradili so ga leta 1977, mi smo se takrat preselili sem. Pa vi? Tudi. Stanujemo v četrti vrsti.

Ji povem, da mi manjka deset let in še nekaj časa in ne vem, kaj se je dogajalo vmes tu, saj sem živela na Dunaju. Tamauček se je rodil tam…

In ona: “Jaz tudi”. In jaz: “Aaaaa, sva se mogoče tam videli. Kje si živela?”

Mi pove kje, ampak se nisva mogli videti, saj jaz tam nisem hodila na univerzo…

Potem mi njena prijateljica pove, da je ta mamica znana slovenska pianistka…

Mi zapre usta. Ah, zdaj vem, od kje te poznam! 

A zato se Mara (njena hči – izmišljeno ime) piše tako…

Se pogovarjava o otrocih. Potem jo vprašam o njeni mami, kako ji gre. Če še poje. Se spomnim, da sem zadnjič brala o njej v nekem lokalnem časopisu. Res? Ji je toplo pri srcu, reče.

Da je umrl oče… pred kratkim…

Jo vprašam, če tudi majhne otroke uči klavir. Ne, samo velike… In kam vse hodi njena Mara. In kam vse hodi Tamauček…

In potem je… konec plavanja. Plavalni učitelj pohvali razred, ker so dobri športniki in so vsi otroci osvojili najvišje plavalno priznanje – bronastega morskega konjička! ;)

Pa hvala, da si me upala vprašat, kdo sem. Me veseli, da sva se spoznali. Kot bi se spet srečali… Se vidimo, ane?

(2.2.2011)