IMAŠ OČI, IMAŠ NOS, IGRAJ NAPREJ!

Ta dogodek se je zgodil že več kot pred dvema letoma. Kot nekateri, ki me zavzeto prebirate, mogoče veste, igra Tamauček od začetka šole nogomet in to zelo uspešno. Vau, zdaj hodi že v tretji razred… Pa ljudi… kako to vreme prolazi!!!

V glavnem Tamauček trenira nogomet in predlani ga je treniral drugje kot letos. Dvakrat na teden sem hodila z njim na treninge in še ob sobotah na tekme. Uff, je bilo naporno… No, letos ni tako naporno, ker je vse skupaj v šoli in ga ni treba nikamor voziti. Ste se že vprašali, tisti, ki imate otroke in jih vozikate naokoli do nogometa, pa do glasbene šole, pa do baleta… pa do gimnastike… koliko časa in življenja vam gre za to? Na Dunaju smo imeli U-bahn in moja Tavelika je hodila vsepovsod s podzemeljsko. In hodila je vsako soboto na ure petja in plesa. In hodila je na nastope in v glasbeno šolo. Vedno sama. Od začetka šole naprej! ;) Vsepovsod z U-bahnom. Stara pa je bila osem – devet – deset let, kot je zdaj Tamaučica.

No, ampak zdaj smo v Ljubljani. Tukaj… ne samo, da otrok ne more narediti niti koraka peš, vsepovsod ga vozijo starši, ki mu ne pustijo niti enega samostojnega koraka samega.

No, v glavnem, s Tamaučkom sem hodila dvakrat na teden na trening nogometa. Pozitivna stvar v tem je bila, da sem še sama spet začela teči. In velikokrat so imeli tekme.

Njegov trener je bil dober. Enkrat so imeli tekmo in je otrok dobil žogo v glavo. Saj veste, kako to boli, ko dobiš žogo v glavo… :(

Otrok se je držal za nos, se kremžil. Vsem nam, ki smo gledali, je zastalo srce. Priletel je trener, ga pogledal, če ima polomljen nos ali če mu teče kri. Nič ni bilo videti. In mu reče: “Imaš oči, imaš nos… igraj naprej!”

Otrok se je še dve sekundi kremžil. In potem je igral naprej, kot da se ni nič zgodilo. ;)