Guru

Rodila sem se v socializem, v Jugoslaviji. Zame je Tito bil nekaj takega kot oče, predsednik, Bog, vse, kar je lepega na tem svetu, zagotovilo, da živim v raju in da bo moj raj trajal in trajal. No, tega je bilo konec, ko sem bila stara 17.let in je Tito umrl.

Potem sem šla na faks, ki je imel predmete kot so "Samoupravljanje s temelji socializma"... Jugoslavija je na znotraj razpadala, jaz pa sem ugotavljala, da to ni to, da tega, kar študiram sploh nočem v resnici študirat, da so naši odnosi zlagani, da je to, da so volitve in da je vnaprej znan kandidat burka... itd. itd. Za sošolce sem imela brihtne fante, ki so čez nekaj deset let prišli na oblast. Ampak... oni niso imeli izkušnje, ki jo imam jaz. Izkušnjo guruja...

Leta 1988 sem v Ljubljani "našla" scientologijo, ki jo je sem prinesla ženska, ki je prej to študirala v Ameriki. Zame je bila to popolnoma nova izkušnja. Odprlo se mi je nebo. Vse, kar sem delala do takrat se mi je zdelo v primerjavi s tem ničvredno, skorajda retardirano.

Z največjo muko sem končala svoj faks do konca in se potem odpravila na Dunaj v scientološko organizacijo. Vse, kar sem o tem vedela, je bilo iz knjig, ki sem si jih prej naročila po pošti. Nikjer, v nobeni enciklopediji, v nobeni knjigi nisem ničesar našla o njenem ustanovitelju Ronu (L.Ron Hubbard).

Prva stvar, ki me je zbodla v oči, ko sem prišla v organizacijo na Dunaju je bila "Let's play a birthday game"... ki jo organizacije in centri scientologije po svetu igrajo celo leto in zaključujejo na Ronov rojstni dan, 13.marca... Tisti, ki je prišel iz Jugoslavije ni mogel brez spomina na 25.maj in štafeto... To je bil moj prvi udarec. Drugi udarec je bil... kult osebnosti in prepoved, dobesedna prepoved študiranja česarkoli, kar ni napisal Ron... vsepovsod njegove slike, vsepovsod na tone in tone njegovih knjig (človek je napisal v dveh urah eno knjigo, v enem dnevu je napisal za celo knjižnico reči, njegovi biografi imajo še vedno delo, ko urejajo, kaj vse je napisal... spal je samo tri ure na noč, ostalo je pisal, raziskoval...). Tretji udarec je bil obravnavanje ljudi kot sužnjev... razdvajanje ljudi, ki so si ustvarili družino in so vsi scientologi.

Že takoj na začetku sem bila popolnoma razdvojena, močna čustva v meni so šla od ekstrema do ekstrema... eno je bilo to znanje, po katerem sem hlepela celo življenje in mi je bilo zdaj končno tu na razpolago, končno odgovori na vse to, kar sem od rojstva iskala..."zakaj je umrl Tine, kam je šel po smrti, kaj je duša, kako ozdraviti travme" ... in še mnogo mnogo več... drugo so bile te zadeve, ki so tako spominjale na socializem in vojsko, ki sta mi bila položena v zibelko in ki sem mislila, da ga je konec, ko je Tito umrl, a je pravkar tukaj oživel z Ronom, ki je umrl sedem let po Titu...

Še huje je bilo potem, ko je Jugoslavija razpadla in so se začele vojne in sem naivno mislila, da bom to lahko preprečila, če bom šla študirat, kako se ozdravijo engrami (to je to, kar človeku prizadene udarec, nekakšna travma, ki jo je treba človeku odvzeti, da postane "clear").

Seveda je teorija eno, praksa pa drugo. Scientologijo lahko študiraš na dva načina... da tečaje kupiš oz. da postaneš del staffa. Ker seveda nisem imela denarja, sem postala del staffa. Tako sem bila del mastodontske organizacije, delala sem od jutra do večera, tudi ob vikendih, za to sem redkokdaj dobila plačilo in tudi študirala nisem veliko. Travme... ne samo, da niso izginile, še povečale so se. A imam izkušnje, neprecenljive izkušnje, ki si jih ne bi mogla pridobiti drugače, kot da sem bila del zgodbe.

Leta 2005 sem šla ven in pristala spet v Ljubljani, od koder sem pobegnila. V Ljubljani je bilo točno tako, kot da bi se čas ustavil, le da so vsi začenjali uporabljati računalnike in mobitele. To je bilo edino, kar je bilo drugače. Pa število psov na prebivalca se je povečalo, kar je znak, da so se ljudje začeli prebujati, da bi radi komunicirali vsaj s psmi, ti te vsaj ne nadirajo.

Ko sem dobila internet, sem začela raziskovati ozadje cele zgodbe in zgodbe ljudi, ki so bili staff, starše in otroke in so jih razdvojili... Brala sem izpovedi Ronovega sina, brala sem o Davidu Miscavigu, ki postal "suppresive person", to, kar očitajo veliko ljudem, ki enostavno niso zdržali bremena organizacije.

Kaj je bilo še drugače? Od vseh strani so prodirali guruji. Imamo poplavo informacij, kaj bi morali početi, da bi nam bilo bolje. Tako kot prej ni bilo resnično ničesar, je zdaj toliko reči, da si človek, ki ima malo vedenja o tem in zna angleško težko najde pravo stvar. Ljudje so začeli hoditi na sto in ene delavnice. Ljudje so se začeli prebujati, odpirati, začenjajo razumeti, da smo večni in da nam ni treba živeti tako kot so nas predniki stoletja učili - biti ponižen in ubogati gospodarja.

Ker gospodarja ni. Sami semi smo gospodar. Gospodarja ni niti v cerkvi, niti to ni predsednik države, niti to ni naš partner, niti naš šef.

Nikogar ni nad nami. In včasih je ravno to težko sprejeti. Da smo svobodni. Da lahko počnemo, kar hočemo. Da nas ne more nihče zasužnjiti, samo naša lastna prepričanja.

.