FIKSNE IDEJE O OTROCIH IN STARŠIH

Kar nekaj takih fiksnih idej sem doživela na lastni koži… Najprej o tem, da obstajajo ženske, ki hočejo z moškim samo otroka… To sem bila jaz pred petnajstimi leti. A jaz pred petnajstimi leti nisem mogla vedeti, kako se bo moški, s katerim sem bila noseča in s katerim sem se poročila, po rojstvu otroka obnašal. No, preden sem zanosila z njim, nisem bila dolgo z njim skupaj. Mislim, da… pol leta. Bila sva zaljubljena. Bilo je lepo. Ko se je otrok rodil, pa je postalo neznosno…

In kaj je tukaj fiksna ideja? Ena mojih fiksnih idej je bila, da mora biti ženska, ki je noseča, skupaj z očetom svojih otrok (in moški z žensko, seveda). Če bi bilo po njegovem, bi se ločila že po dveh letih! Jaz sem vse skupaj še podaljšala še za dve leti, ker sem mislila, da se bo spremenil. Izsiljevala sem. Hotela sem srečno družino na silo. Spominjam se, kakšno dramo sem delala pred njegovo mamo in sestro, ker ni hotel biti z mano… Ni hotel biti z mano. In pika. Nikogar ne moremo v nič prisiliti. Tudi ni bil s kakšno drugo. To je bila le njegova reakcija na to, da je bil naenkrat odgovoren za otroka! In vsi smo ga obsojali, da dela nekaj narobe. Od takrat je minilo petnajst let, pa se sploh ni spremenil. In jaz bi lahko bila z njim poročena vseh teh petnajst let… pa še dvajset zraven… Če dva človeka ne pašeta skupaj, pač ne pašeta, je vseeno ali imata otroka ali nimata! To, da sta poročena, še ne pomeni, da sta družina, ki funkcionira. Kaj šele srečna družina! To, da morata biti zaradi otroka skupaj, je fiksna ideja! Še bolj nora ideja je, da bi par, ki ne more biti skupaj ob enem otroku, imel še več otrok…



In da bo potem bolje! Nikoli in nikdar. Otrok ne rešuje medsebojnih zvez! Otrok ne prinaša nobenih dokazov ljubezni, če jih že prej ni bilo! Otrok ne bo od človeka, ki nikoli ni bil odgovoren za nič, “izvlekel” nobene odgovornosti, če je že prej ni imel. Otrok se rodi moškemu in ženski, ki imata spolne odnose. Včasih načrtovano, največkrat pa ne. S tem ta dva osebka postaneta otrokova mama in oče. A to sta samo tako, formalno, biološko! Otrok lahko raste pri drugi ženski, ki ni njegova biološka mati, pri drugem moškem, ki ni njegov biološki oče. In lahko ravno tako ljubi druge ljudi. Kakšna pa je razlika? Za otroka ni pomembno to, da mu da ljubezen njegova biološka mati in njegov biološki oče. Seveda je super, če je tako. A ni vedno in povsod. Za otroka je pomembno samo, da dobi ljubezen. Za vsakega otroka! Lahko je to njegov starš, biološki – super, če je, ni pa nujno, seveda! In kaj je hujšega za otroka – če se njegovi starši (ja, biološki) stalno kregajo in otrok trpi zaradi tega (zaradi tega ima veliko otrok velike travme), samo zato, ker starši nimajo toliko etike, da bi s tem prenehali, šli narazen, šli po terapevtsko pomoč ali kakorkoli drugače razrešili ta svoj problem.

Vsaka situacija je seveda popolnoma enkratna in vsak primer se razlikuje od primera. Za otroka pa je pomembno, da v svojem otroštvu dobi ljubezen. Kakorkoli je že prišel na svet – načrtovano, nenačrtovano, zakonsko, nezakonsko, premožnim staršem, revnim staršem, “normalnim” staršem, “nenormalnim” staršem… Vsak otrok ima pravico do življenja. In vsak otrok ima pravico do ljubezni. In včasih je pač ne dobi od staršev. Pa jo lahko dobi od starih staršev, od tet, od stricev, od novega partnerja od mame, od nove partnerke od očeta… Ljubezen je ljubezen in se je ne da nikamor stlačiti, potlačiti, zapreti ali določiti kdo jo lahko dobi in kdo je ne sme dobiti. Ljubezen je ali je ni. In otroku ni problem dati ljubezen, to si želi vsak človek. To je nekaj naravnega. To ni nekaj, v kar nas lahko kdo prisili. Problem je v bistvu, ko ljubezni do otroka (biološkega ali nebiološkega) ne moremo ali nočemo dati. Takrat trpimo! Ne trpimo zato, ker nekomu dajemo ljubezen. Sploh ne! Takrat se v bistvu sami sebe zdravimo.

Še ena fiskna ideja: Ostal bom s staršem svojega otroka zato, da bo otroku lepše... Otrok se zaveda, da je s staršema nekaj narobe, če se ne marata, če se kregata itd. Otrok ni predmet. Otrok ima čustva! Otrok čuti in zelo dobro ve, da je nekaj narobe. Ne hujskajte otroka proti drugemu partnerju, če ga vi ne marate, če ste jezni nanj itd. Otrok ima rad vse ljudi, ki mu dajejo ljubezen. Otrok samo vrača to, kar mu naredimo. Otrok ne more nič zato, če ste vi na njegovega očeta (ali mater) jezni! Otrok vendar ljubi tega človeka, razumite to. To je njegov oče (njegova mati)! Torej ne govorite grdo proti temu človeku! Zadržite se!

To, da imaš ti nekje otroka… ne pomeni, da se moraš s to žensko poročiti ali da se bo karkoli spremenilo, če nisi bil poročen… Hočem reči… sam papir ne rešuje ničesar. Papir ne prinese ljubezni. Če si ti z nekom poročen, to ne pomeni, da tega človeka tudi ljubiš. Lahko si poročen tudi iz kakšnega drugega razloga. Morda tega razloga ne vidiš takrat, ko si se s tem človekom poročil. Takrat, ko se otroci rodijo – in recimo, da se rodijo staršema v zakonu… to tudi ne pomeni avtomatično, da bosta ta dva starša ostala skupaj dvajset let ali trideset ali petdeset let. Pa tudi če bosta, ni rečeno, da sta skupaj zato, ker se ljubita. Pa ne govorim zdaj, da ljudje ne bi smeli biti poročeni dvajset, trideset let, celo življenje. In se imeli radi!!! Na koncu koncev… ljudje se imamo v bistvu zelo radi. To je v naravi človeka… da ima rad druge ljudi. Ne moremo biti brez drugih. Moramo imeti radi druge, a radi moramo imeti tudi sami sebe.

Super bi bilo, da bi imeli kakšno čarobno paličico in da bi vsak človek našel partnerja svojih sanj in bi z njim imel dva, tri otroke, kolikor bi jih pač želel in potem… ne bi več razmišljali o tem. A realnost je popolnoma drugačna. Vsepovsod vidim ločene in spet poročene ljudi, ki niso srečni… Vsepovsod vidim otroke iz ločenih družin, ki so “oropani” ljubezni od enega od staršev, samo zato, ker so njihovi starši najprej mislili, da so za skupaj, potem pa so se premislili… Za otroka ni problem to, s kom živi. Otrok bi rad samo, da ste tudi vi srečni. Tako kot je srečen otrok.