Drugo stanje

Že od nekdaj… no, od nekdaj… od otroštva… imam občutek, da sem drugačna, da je z mano “nekaj narobe”. Kaj naj bi bilo z mano “narobe”, odkrivam zadnji dve leti, odkar intenzivno poslušam Abrahama in druge Učitelje. Z mano je narobe to, da se tako zatrem, da skoraj umrem pri živem telesu. Ja, to je narobe z mano.

Poznate to? Poznate ta občutek, ko vas je nekdo pustil zaradi “boljšega” človeka od vas in ste kar naenkrat “umrli”. In potem ste spet rabili eno leto ali dve leti ali tri leta ali deset let, da ste priplezali nazaj in ste spet oživeli… V tem življenju imam že stalno občutek, da sploh nisem živa.

Ker … takoj, ko oživim, me začnejo napadat, da kaj si jaz mislim, da moram biti taka, kot so drugi, da sem jaz drugačna in to se ne spodobi in kdo za boga si mislim, da sem. Jaz sem samo Dajana. In fajn mi je, če sem Dajana in če se lahko obnašam točno tako, kot se Dajana obnaša.  Se pravi jaz = Dajana. In zadnje čase mi je res fajn, če lahko vsaj na blogu napišem, kar se mi pač piše.

In potem sem začela poslušat Abrahama in… pri Abrahamu… so take “grozne” stvari za poslušat… kot… človek mora končno sprejeti dejstvo, da je vreden.  In… bogastvo je vsenaokoli tebe, edina stvar, ki jo moraš narediti je, da greš v vibracijo svoje želje in… itd.

Kaj če bi enkrat za spremembo imela samo sama sebe rada? Kaj, če bi enkrat za spremembo – samo tako za štos, saj res ne potrebujem nobene hiše in ne potrebujem nobene zlate žlice in nobene posebne hrane… saj vse že imam, tu, zdaj… Ampak vseeno, zakaj ne bi za štos napisala, kako bi bilo, če bi res imela eno tako hišo ob morju, o kateri že sanjam že odkar vem zase… In če bi imela res tisti moj vrt.

No, da ne bom že spet tako pisala, da nihče ne bo razumel.  V tem življenju sem bila precej nesrečna zaradi mojega ljubezenskega življenja. In, ko me je zadnji pustil, sem seveda spet še jaz umrla. Spet. Čeprav se na zunaj ni videlo, ker nisem smela pokazat, kako zelo me je prizadelo.

Nikomur nisem smela povedat, kako mi je hudo, da ne bo kdo rekel, koliko sem stara in da se za tako stare ljudi ne spodobi kazati čustev in da… to ni nič. Razen tega je moških okoli mene veliko in če bi bila jaz karkoli vredna, bi gotovo našla koga, ki bi hotel biti z mano. Tako pa… Po vseh teh tragedijah, ki sem jih imela na področju ljubezenskega življenja, sem si začela domišljati, da tak človek, ki bi hotel biti s tako nemogočo žensko kot sem jaz, ne obstaja in nikoli ne bo.

In OK, sem se s tem sprijaznila. Na koncu koncev je možno, da nikoli ne bo prišel nihče več zame in najslabša varianta je…. da bom pač ostala samska do svojega devetdesetega leta ali kdaj že kanim umreti in bom še naprej živela skupaj z mamo, ki me bo do takrat komandirala levo in desno. To je pri meni najslabša varianta. In če tako pogledamo, sploh ni tako zelo slaba. Moški pa to, na to moram pač pozabit, saj sem že toliko stara in toliko sem jih že imela, tako da… Mogoče v drugem življenju, v tem pa zagotovo ne več. OK. Prav. Najslabša varianta bi bila ta. In niti slučajno ni tako slaba.

Kako se ljudje mučimo. Doživimo en neuspeh, in že bi kar umrli. Ravno v tem je štos!!!! Ne moremo umreti! Lahko pobegnemo pred problemom, pa nič ne pomaga… Odkar imam otroke je tako, kot da sploh ne živim. Odkar imam otroke, gre ves moj denar zanje. Odkar imam otroke sploh še pomislila nisem na to, da bi šla jaz sama nekam zaradi sebe. hihi Kljub temu, da sem imela tri moške v teh petnajstih letih, odkar imam otroke, sem “privlekla” nase samo take, ki jim sploh ni bilo mar zame. Ali pa jim je bilo na začetku, potem pa so izgubili živce. In zdaj, ko sem sama in so me vsi zapustili, moram kar umreti? Zato, da bodo končno imeli mir pred mano.

Zadnjič sem za štos na blog napisala, kam vse bi rada šla. Pozor: za štos, ne za res! Da bi šla rada na Kubo, pogledat, kje je Hemingway napisal knjigo Starec in morje (mislim, da sem bila jaz Hemingway v prejšnjem življenju, ampak, ne okol govort, najbrž sem bila Slovenec – moškega spola…). Kakorkoli, saj ni pomembno, zakaj… zelo si želim na Kubo. In želim si v Brazilijo in želim si v Peru. In potem pride moja virtualna prijateljica Bata (iz Egipta) in napiše komentar pri meni… da jo lahko grem obiskat v Kairo, če bom kaj okoli hodila… In ljudje… jaz… meni so se spet usule solze. Pa saj nisem mislila resno, mislila sem samo za štos! Kot veste, sploh nisem živa, in mrtveci se ne vozijo naokoli na Kubo in drugam po svetu…

Se spomnim, ko sem bila enkrat na Dunaju, nekaj let, preden sem imela otroke in tam sem bila v eni družbi ljudi – ene punce, ki je razlagala, da bo šla za babysitter k hčerki Elvisa Presleya. In jaz… bila sem takoooo ljubosumna. Jaz v svoji majhnosti – in v tem, da nikoli nikamor ne grem… In medtem, ko je ta ženska razlagala, kako bo šla v Ameriko, sem jaz kar naenkrat ugotovila, da sem šla iz ven iz svojega telesa in sem gledala na svoje telo s stropa dol. Od tega spoznanja… da človek lahko gre, kamor pač želi in če gre ona v Ameriko, grem lahko tudi jaz. In podobno je bilo takrat, ko je Bata komentirala, naj pridem k njej na obisk v Kairo. Spomnila sem se, da sem živa. In da grem res lahko v Kairo…, ne samo za hec, v mislih.