DOGODIVŠČINE NEKE BUDILKE

Budilka je majhna in črne barve, samo tako barvo so imeli takrat na Pošti, kjer sem jo kupila. Kupila pa sem jo otrokoma, ker nisem hotela, da imata telefon za budilko (to je bilo takrat, ko nam je telefon še delal, zdaj so nam ga izključili, ker nismo plačali zadnja dva računa - s čim pa naj plačam... jesti moram tudi jaz in otroci...).

In tale budilka je pridno delala svoje delo, stoji v glavnem na nočni omarici od Kiki. Včasih jo Kiki uporabi kot štoparico, ko se gre česat v kopalnico, kjer ostaja po eno uro... Ima dolge lase, skoraj do pasu in njene frizure ni enostavno urediti. In ugotovila sem, da je budilko Kiki že nosila s sabo v žepu, ker pač nima ure in mora vedet, kolk je ura, ko gre na nastop z zborom ali podobno... Budilka je pa ravno prav majhna, da paše v žep in ne pade ven...

No... in včeraj smo šli s kolesi na železniško postajo, kamor naj bi - kot tolikokrat doslej - prišla naša hčerka in sestra iz Dunaja... Še preden smo se odpravili, sem vprašala koliko je ura in Kiki mi je pokazala budilkico v desnem žepu... ura je bila pol dveh, ob dveh naj bi prišel vlak.

Vozimo se lepo po Ljubljani, za mano 3 metre Miki, za njim KIki.  Gremo po Parmovi in tam čez do Gospodarca (tako govorijo zdaj otroci) in potem z druge strani do železniške postaje... Kiki vzame budilko iz žepa in reče... točno deset minut smo porabili do sem.

Pridemo do stopnic, kjer moraš iti dol, da greš do železniške postaje, pa reče Miki, da dvignemo kolesa in jih nesemo dol... pa se jaz spomnim, da je naokoli cesta... Grem po cesti s kolesom prva dol, me prihiti Miki, za njim pa zadivja Kiki, jo pokličem glasno... v tem trenutku zabremza in zleti s kolesom naprej, butne z glavo ob asfalt... Jaz zakričim tako močno, da pridejo iz bližnjega lokala pogledat, kaj je... Kiki ima veliko podpludbo na levi strani obraza, iz obeh rok ji teče kri, na kolenu pa  ji iz rane gleda kost (tega sploh nisem rekla, ampak malo slabo mi je postalo, ko sem videla).

Ona vstaja, pobira kolo in govori, ne dotikaj se me, saj mi ni nič, pridemo nekako do štang, kjer zaklenemo kolesa... Njenemu kolesu je padla veriga dol...

Kiki vpraša, če imam vodo, imam, robčkov pa nimam, vprašam v lokalu, če imajo Prvo pomoč - nimajo - naj gremo do zdravnika na Metelkovi.. Pošljemo Mikija na peron čakat vlak, midve pa greva na železniško postajo in iščeva zdravnika, prideva v lokal, kjer nama kelnerca pove, da je ona po poklicu farmacevtka in nama da papirnato brisačo, da si Kiki obriše rane in pove, kje je zdravnik in Metelkova... Potem se spomnim, da misli na tisti zdravniški dom, kjer sem jaz že enkrat bila s Kiki, ker je imela napad kašlja zaradi alergije na mačjo dlako.

Pridemo nazaj k Mikiju in pokaže na budilko, ki je tudi ranjena (v bistvu še zdaj ne vem, od kod je prišla v njegove roke). Ampak, dela naprej in točno kaže, koliko je ura. Ura je pet do dveh, vlaka od nikoder in nikjer nobenega obvestila, kdaj bo prišel.

No... da ne razpredam... naša Tavelika je prišla, vsa našminkana in spedenana kot se spodobi... čez deset minut... vlak je imel zamudo, a nihče tega ni povedal... vmes je Miki popravljal ketno, ampak je rekel, da se ne da, ker je preveč zafeclano... Taveliki se je srce trgalo zaradi ranjene sestrice... dala ji je lupčka samo na eno stran, ker je imela na drugi strani rano...In sta se šli tako...ko jo je poljubila na stran, kjer ni bilo rane je rekla:"Živjo, Kiki", tam pa, kjer je bila rana, je rekla:"Boga Kiki"...

V glavnem...da ne dužimo... Tavelika je šla naprej, na morje, hodila je s supergami z odvezanimi vezalkami in sem ji rekla, če lahko pazi, da sem imela eno katastrofo danes zadosti...

Lupčka... živjo Kiki... boga Kiki... lepo se imej na morju... se vidimo čez 14 dni...

Mi trije smo šli do zdravnika, še prej naleteli na odprto lekarno... je rekel stric, ki noter podaja, da je treba rano sprat in namazat z Bepantenom... se pravi, da nam sploh ni treba k zdravniku... (če bi šli k zdravniku, bi najprej čakali, da sploh pridemo na vrsto, potem bi komplicirali, ker Kiki ni imela zdravniške kartice s sabo, in potem bi nas itak napotili v lekarno po bepanten)...

Jaz sem šla domov peš, s kolesom, ki je povzročilo nesrečo...svoje kolo sem dala Kiki.. Ko sem bila na Bavarskem dvoru, pardon - na Bavarcu,,, je začelo zelo padat, utrgal se je oblak... vmes je grmelo in bliskalo in sem govorila z Bogom, naj me zavaruje, ker ne bi rada, da vame udari strela... tako močno je padal dež, da skoraj nisem videla pred sabo... sem rekla, moram ohraniti dobro voljo, iskala sem dobre stvari v tem, kar se mi dogaja... ja, zastonj tuširanje, ane... in sem rekla, ko bom prišla domov, bo nehalo padat. In je. :)

Pridem domov, Kiki na računalniku, Miki na TV. Klasika. :)

Sem se tako bal, kaj je s tabo, da se ti ni kaj zgodilo, reče Miki in mi prinese stvari za preoblečt in veliko brisačo.. Kiki pa reče, da je v redu in da se še ni namazala z Bepanteonom (ni imela časa).

In grem v kopalnico, na radiatorju pa majhna črna budilka, ki je kazala uro pol štirih.

In tako sem dobila idejo za naslov tega teksta. Sem se potem cel dan prepričevala naj to zgodbo napišem, pa ni šlo. Torej sem jo napisala danes.