D-či

17.9.1965...slika na tleh pred hladilnikom Obodin, Vipava

To so bili začetki... No začetki so bili seveda že pred tem... leta 1962 in prej... in seveda še prej... ker je vedno: "nazaj... nazaj... nazaj...",  tako kot je vedno: "naprej... naprej... naprej..." Ampak, če vzamem to zgodbo, na katero se koncentriram in sicer, kako sem prišla v to življenje... si pomagam s fotografijami in mislim, da je to prva fotografija, ki se je spomnim in vem, kako se je dogajalo... Pač... živim neko življenje in jaz se dogodivščin lažje spomnim, če vidim neko fotko... vedno se spomnim, kdaj je to bilo, kje je kdo bil,pri komu smo bili itd itd... In to je prva fotografija, ki se je spomnim, vem, da je bil pri nas večkrat fotograf, ki je delal fotke, zato, ker je bilo to nekaj posebnega... vedno si se moral obrniti, se lepo nasmejat in pozirat in potem so škljicnili vame...tako da sem si ta trenutek zapomnila...če pa si zapomniš en trenutek, se lahko spomniš še drugega dogajanja v tistem trenutku, sploh, če vprašaš nekoga, ki je bil takrat zraven, kaj se je dogajalo.

Pri tej fotki se spomnim tega, da sem se igrala z vozičkom in s svojima punčkama in da sem skušala "popraviti" kroglici na sredini... a to je bilo nemogoče, ker sta bili od vedno polomljeni in se spomnim, kako sem razmišljala, da bi ju zalepila ali kako drugače skupaj spravila... ure in ure sem vrtela tiste krogle in se igrala s punčkama in se pogovarjala z njima... se spomnim, da je prišel vmes fotograf, ki je slikal moje starše in so se pogovarjali, jaz pa sem sedela v kuhinji po tleh, vrtela krogli in premišljevala, kako naj ju popravim...potem pa slišim: "Dajanca, obrni se"...in se obrnem in je nastala ta fotografija.

Bila sem miren otrok, ki se je ure in ure igral in ni potreboval drugih za svoj obstoj. 

***