Cerkev in otroci

Rodila sem se staršema, ki sta bila oba v partiji. Oče zato, ker drugače v vojski ni šlo, bil je oficir JLA, mami pa zato, ker je vedno ponavljala za očetom in je bilo takrat, ko je šla v Partijo nekako kul. Tito je živel še nekih deset let, Jugoslavija je bila znana svetovna država in pri nas se je dobro živelo.

V našem mestecu so vsi vedeli, kdo sta moja mama in oče, živeli smo v naselju, kjer so vsi "vse" vedeli o vsakem človeku. Spominjam se, da me je neka ženska zatožila mami, ker je nisem pozdravila na ulici in od takrat naprej sem pozdravljala vsakega človeka, ki sem ga srečala... in mi je bilo potem čudno, ko smo se preselili v Ljubljano, ker tam nihče več nikogar ni pozdravljal...

Pa se vrnimo na temo. V našem naselju sem bila jaz prva generacija, ki je hodila v vrtec. Ali druga. Prej vrtca sploh ni bilo. Spominjam se tistega vrtca zelo dobro. V glavnem sem se imela tam fajn, tam je bilo veliko igrač, silno rada sem se igrala z lego kockami... A v tistem vrtcu se je zgodila zloraba, ki se je šele zdaj zavedam, zdaj, ko od vsepovsod slišim "Za otroke gre". Še vedno me boli! Tisti otroci, ki so hodili v cerkev so tistim, ki niso hodili v cerkev govorili, da bomo šli v pekel in da se bomo cvrli na ognju. Mene je to zelo prizadelo. Jaz sem bila že kot otrok "drugačna", vedno sem sanjarila v svojem svetu... nisem se rada družila z drugimi, ko sem začela brati, sem cele dneve prečepela doma in brala knjige. Bila sem tih otrok, v svojem svetu, ki se ni rad družil z drugimi. Z mano ni bilo nikoli problemov, v šoli sem bila med najboljšimi, pomagala sem drugim, samo, da me niso silili hoditi z njimi na izlete in poslušati njihove pogovore, kar je mene neskončno dolgočasilo.

Kakorkoli, bila sem stara ene štiri, pet let in zaradi tega, ker sta dve punčki govorili, da se bom jaz cvrla v peklu sem imela nočne more. Noč za nočjo. Povedala sem mami in mislim, da je ona povedala v vrtcu in da so povedali staršem tistih otrok, ki hodijo v cerkev, naj nehajo. Najbrž se mi je restimuliralo kaj iz prejšnjega življenja, saj mi je bilo rečeno, da so me večkrat zažgali na grmadi...

No, moji starši so me nekako uspeli pomiriti, ampak te travme iz otroštva nisem nikoli pozabila.

Nakar mi pade v oči hujskanje in propaganda Cerkevnih ob referendumu, da "gre za otroke". Bolj bolnega slogana se niso mogli spomniti.

Prvič... otroku je popolnoma vseeno, kdo ga bo vzgajal. Ali ga bo vzgajala ena ženska ali deset žensk ali dva moška. 

Drugič... Med župniki, duhovniki itd je veliko pedofilije in homoseksualnih nagnjenjev ravno zaradi tega, ker je cerkev uvedla celibat... spolnega nagona, ki ga ima vsak človek pa pač ni mogla zatreti. Narave ni mogla zatreti! In je zato jasno kot beli dan, da je tam, kjer je spolnost prepovedana, perverznosti več. Komur to ni logično, ta se dela norega!

Tretjič... Na nekem televizijskem omizju je prišel ven podatek, da je v Sloveniji vsak peti otrok spolno zlorabljen v družini. Ali Cerkev to komentira? Kje pa, Cerkev se dela, da to ne obstaja. 

Četrtič... Slovenske družine so polne alkoholizma, agresije, trpečih mater, ki so evolvirale v ženske, ki napadajo moškega, revščine, znašanja nad otroci, kot rečeno, obstaja veliko spolnih zlorab v družini... Resno ljudje, jaz ne vem, če poznam eno družino, za katero bi lahko rekla, evo, tukaj se imata oče in mama res rada, pa otroci so ljubljeni. Ampak poznam ogromno družin, ki imajo vsi neke pomanjkljivosti... kar je spet popolnoma normalno. Ker popolnih družin enostavno ni.

Petič... Popolnoma vseeno je, kakšen bo izid referenduma, pa upam, da bo "za", zato sem si premislila in bom šla na volišče, ker hočem podpreti kar je zdravega v tej družbi... Ampak... pa kaj vi mislite, dragi moji kristjani, da boste karkoli dosegli, če ta zakon ne bo sprejet? A potem pa se bodo homoseksualci spremenili nazaj v "normalne"? Povem vam, to ni mogoče, Oni taki pač so! Ne da se jih "spremeniti" v normalne. Lahko samo sprejmeš, da je od pamtiveka tako, da so bili vedno neki ljudje istospolno usmerjeni. Jaz sem imela na srednji šoli učitelja, ki je bil homoseksualec in je bil duša od človeka. Vsi so vedeli, da je homoseksualen in to je bilo čisto "normalno"... Pač vedel si, da je tak in tak. Tako kot si vedel, da je bil oni profesor strog in kako se da pri tisti ženski plonkat. Osebno poznam kar nekaj ljudi, ki so geji. Edini problem, ki ga imajo ti ljudje je to, da si ne upajo "priznati", kaj je z njimi. Zakaj? Zaradi strahotnega obsojanja okolice. Takrat, ko človek prizna, kaj je z njim, gre velikansko breme stran od njega. Pač ljudje, glejte... sem gej, sem lezbijka...  tak/a sem se rodil/a. Ne morem se spremeniti, tudi, če bi hotel-a. Najbolj pa boli to pretvarjanje, da si nekaj, kar nisi. In kristjani silijo ljudi, da se pretvarjajo, da zanikajo svojo naravo.

In tako bo tudi po referenfumu. Določen del populacije je pač homoseksualen. Že stoletja in stoletja. Zakaj je potem dobil otok Lesbos tako ime?  Tako pač je, ne glede na "argumente", ne glede na pretiravanja, laži in manipulacije strani, ki skuša dokazati, da so homoseksualci grdi, čudni, pokvarjeni in da v nobenem primeru ne bi smeli dobiti otrok v  posvojitev.

Jaz samo vem, da jih slej ko prej bodo. In prej, ko bomo sprejeli take ljudi kot so, lažje nam bo vsem. Če pa se borimo proti neki stvari, potem postane samo še večja in težje rešljiva.