ČARLI IN JAZ

Pa dajmo še malo tegale tipčka analizirat, ko smo ravno pri volji in ko mi je moja Tavelika danes spet stopila na žulj…

Tavelika gre vsake počitnice k svojemu očetu in tako je šla tudi zdaj. Včeraj pride nazaj in potem, ko ona pride nazaj, je treba vso garderobo dati takoj v stroj, ker smrdi po cigaretih. In prekontroliram žepe. In v enem žepu cigaret…

Jo vprašam: “Kaj dela cigaret v tvoji jakni????????”

In ona… “Kva? V moji jakni? Ah… to je zih od Papija.”

In jaz (mi pade skala s srca, ker sem mislila, da na skrivaj kadi, čeprav mi je zatrdila, da nikoli ne bo…): “A Papi še kadi?”

In ona: “Jasno. A mislš, da se je kaj spremenu? Isti je, kot je bil”.

In jaz… (pritaknem svoj lonček): “A si ga kaj vprašala o denarju?” (=Čarli nikoli ni plačeval preživnine za svojo hčer, tudi ko smo bili na Dunaju, je ni).

Ojoj… me že boli želodec… Pa kaj sem se spravila pisat o tem? 

Ko zdaj premišljujem o mojih odnosih… je bil odnos z njim nekaj najtežjega in najbolj groznega, kar se ti lahko zgodi. Pa sem imela pet dolgih odnosov z moškimi in trije od teh so bili zelo težki. 

Zakaj? Nehal je govorit. Ko bi vsaj kričal name ali me udaril.  Še huje od tega je, da sploh nič ne reče, da pojma nimaš, kje je, kdaj pride in če boš kdaj dobil odgovor na tvoje vprašanje…

Premišljevala sem o tem, da si duša izbere najtežje pogoje, zato, da se iz tega kaj (hitro) naučiš. In to je bilo to zame. Problem je bil samo, da je bilo to razmerje nekaj tako groznega zame in da sta zatem prišli še dve grozni razmerji… Pa nisem takrat nisem razumela zakaj. Zdaj razumem. S svojimi mislimi privlačimo vse okoli sebe. Naša realnost je to, kar smo privlekli s svojimi mislimi.

No… seveda pri Čarliju ni bilo “vse” narobe. Sploh na začetku ne. Na začetku mi je še pisal pisma, kako bova živela skupaj in kako lepo bo. To naj bi bila ta prihodnost, ki jo živim zdaj, osemnajst let po tem, ko sva se poročila in štirinajst let po tem, ko sva se ločila…

Kaj je delal? Ponavljal je vzorce, ki jih jih je imel od očeta in od matere in vsak, ki je bil kdaj z njegovim očetom in materjo, je razumel, zakaj je on tak. Po najini poroki in tudi po ločitvi smo se vsake kvarte enkrat dobivali v pizzeriiji čet cesto… Oče hladen kot led, pač nikoli ni znal pokazat čustev. Mati pa ga je vzgojila v dojenčka. Starša sta se ločila v njegovi puberteti. Oče se je vedno pritoževal, da mama ne zna z denarjem. In ji nikoli ni dal denarja. Še za svoj dopust si je morala sama plačati. Vedno je bilo vse gledano skozi denar.

In potem, jaz čez sedemnjast let vprašam svojo hčer, če se je pogovarjala z njim o tem, če bo končno začel plačevati in mi reče… Že milijonkrat sem se pogovarjala z njim o tem. In kaj je rekel? Da ti ne znaš z denarjem delat.

Jaz ne znam z denarjem delat???? Kaj pa ima to vezo s tem, da mora dati po zakonu tebi denar. Kaj ima to z mano zveze?

Ima – tukaj se “vključi” njegov oče, ki njegovi materi ni nikoli dal denarja, ker ne zna z njim. 

Se spomnim, da sem ga dvakrat “vlekla” na morje, ko sva bila poročena. Prvič je spal v apartmaju in ni hotel nikoli priti na zajtrk skupaj z mano in z otrokom. Takrat so me čudno gledali (doma je spal do enajstih, dvanajstih).

In jaz sem seveda mislila, da bo govoril z mano, ker smo pač bili zunaj, pri drugih ljudeh.

Pajade.

Naslednjič, ko smo bili skupaj na morju, se je kar odpeljal sam na Dunaj nazaj, čeprav je vedel, da sem jaz (z njegovim otrokom) tam brez denarja.

No… še dobro, da sem imela tako izkušnjo, da sem enostavno zakapirala, da so taki odnosi možni in da nisem jaz kriva zaradi tega, ker je imel tako brezčutno otroštvo in se obnaša tako kot njegov oče.

In zdaj bom nehala o tem pisat, ker se ne počutim dobro…