13.1.
dajana.babic
14. januar 2021 · 7 min branja
Mama je rekla, da se gre cepit... Ne, ni mi rekla, ni mi upala reči, ker pač zelo dobro ve, kako sem proti cepljenju, kako sem proti medicini in zdravilom in kako vedno zavijam z očmi, ko jo gledam, kako vpija TV, kako posluša, koliko ljudi je umrlo in kako po teletekstu išče vse informacije na temo...
Potem sem enkrat "slučajno" slišala, ko se je pogovarjala s sorodnico po telefonu... da rabiš "osebno in zdravstveno"... in sploh ne bi nič pogruntala, če ne bi njen glas zastal (ravno sem prišla v kuhinjo) - in vedno, ko kaj skriva pred mano, začne bolj potihem govorit ali pa hitro "obrne" temo... Takoj se mi je oglasila intuicija... šla se bo cepiti!!!... Jaz sicer TV in uradnih medijev nikoli ne gledam...pač samo silom prilike, ker ima pač ona prižgano TV in dobesedno vse to iz TV o cepljenju in koroni vsrkava direkt v žilo.
In jaz... po vsem telesu me spreleti hladen znoj... moja mama, moja zlata mama (ki zadnjih 50 let ni kaj preveč "zlata"... ampak, ok, mama-je-ena-sama...) se bo šla cepit in bo dala te strupe v telo... kaj naj naredim, da jo odvrnem od tega... kaj naj naredim, da ji to preprečim... ojoj, ojoj, ubili jo bodo... samomor bo naredila...
Počakam, da neha govorit po telefonu in jo vprašam:
"A se greš cepit?"... In ona: "Ja."...
in jaz: "A si zmešana, a veš, da so cepiva smrtno nevarna?"
Gleda stran, ne odgovori.
In jaz še naprej poskušam "na hard": "A veš, da sta dve ženski v Sloveniji umrli zaradi cepiva, seveda tega ne povejo na TV"...
Gleda stran, ne odgovori.
In jaz še naprej (glava mi brni od iskalnika, ki išče stavke, ki bi bili primerni za to, da se tako osebo odvrne od njenega dejanja...)... Pa ne vem, kaj naj ji rečem... "Pa zakaj si to delaš?"...Ona odgovori: "Pač, tako sem se odločila in tako bo."
Potem grem stran in si vzamem čas in preverjam v kartah, če bo res šla... mogoče se bo zgodilo kaj, da si bo premislila, mogoče bo potres... mogoče bo... karte mi ne povejo nič posebnega, nič takega... človek se dandanašnji na nič izven sebe ne more zanesti...
Potem pišem Nevilla (posebna metoda, kjer pišeš, kot da se je že nekaj, kar želiš že zgodilo - se pravi "vlečeš" k sebi prihodnost, ki se je manifestirala...) in pišem, da se ni šla cepit in iz petnih žil iščem stavke, ki bi spremenili odločitev moje mame...
Nato grem spat in ne morem zaspati. Cele noči me um muči, občutek krivde, ker ji nisem pokazala med-bede (medicinske postelje, ki prihajajo junija na cel svet in človek zelo hitro ozdravi od težkih bolezni, se pomladi itd - Teslina tehnologija). Ne morem zaspati, grem vsako uro na stranišče... vidim enkrat pri njej prižgano luč - aha, ne more spat... Mogoče bo rekla, da ne gre, ker ni mogla zaspat...
In se mučim in mučim celo noč... grem zjutraj okoli pol devetih v njeno sobo... jo vidim, da spi oblečena, ima torbico pripravljeno na postelji... čaka, da jo pokliče nečak, ki jo bo odpeljal tja...
Rekla nisem nič, samo dobro juto in ji dvignila roleto...
Grem nazaj spat... glava boli, utrujena, neprespana, um me muči... moja mama gre v klavnico... živela bo samo še nekaj ur... Ah klinc, probam zaspat vsaj še eno uro, kar bo pa bo. Itak ne morem čisto nič spremenit.
Spim eno uro ali dve. Vstanem. Grem na njeno stran, in vidim njene stvari, aha prišla je nazaj.
Grem po prstih do njene postelje, vidim od daleč, da je tam in vidim, da ima zaprte oči... Me začuti, odpre oči (aha, živa je...)
In ji rečem: "A si se cepl'a?" In ona: "Ja."
Potem jo cel dan hodim opazovat... ji napišem Grabovojeve številke na roko (joj, a lahko že nehaš)... Jo silim, naj pije alkohol (izniči moč cepiva)... ga noče...
Se pogovarjam z otroci, da je to cepivo mogoče benevolentno, ker je tako poskočna in bolj polna energije, kot ponavadi...
OK, pustimo se presenetiti. Samo, da bo jutri še živa!
(Dajana Babič, 14.1.2021)
Več od dajana.babic
Komentarji (0)
Prijavite se za komentiranje
Še ni komentarjev.